Zgodovina Slokarjev
Od enega samega lovca do vasice, po kateri smo dobili ime. Zgodba naših prednikov, kot jo je zapisal Edmund Čibej.
Kako smo dobili ime
V 16. stoletju je grofija Sv. Križa pošiljala zaupanja vredne lovce in čuvaje, naj poiščejo primerna mesta za nova naselja globoko v Trnovskem gozdu. Tako je nekje okoli leta 1500 v bližnjo loko prišel mož, ki so ga zaradi tega kraja klicali Lokar – po njem se je pozneje imenovalo naselje Lokavec, po njem pa tudi hudournik Lokavšček, ki še danes teče skozi naš konec.
Nekaj let pozneje, globlje v gozdu, je grof v naš kraj poslal drugega moža – po rodu naj bi bil Slovak, po imenu Slok. Na gradu so mu ime polagoma poslovenili v "Slokar". Leta 1552 je Slok-Slokar na tem mestu postavil prvo hišo. Ta hiša, danes seveda že prenovljena, še vedno nosi to letnico. Njegova družina se je iz roda v rod širila, hiše so rasle "prav na kup" druga ob drugi, in tako je nastalo naselje, ki po njem nosi ime še danes – Slokarji.
Vas žag, mlinov in kovačnic
Slokarji so bili v marsičem edinstveni med gorjanskimi zaselki. Vas je ležala točno na edini poti, ki je vodila iz doline v Trnovski gozd, zato je mimo nje šel ves promet z lesom. Potok Lokavšček je poganjal cele vrste žag – beneških, cirkularnih in drugih – ki so lesne mojstre in trgovce hranile skozi vso zgodovino. Ob koncu 19. stoletja so tod gospodarile žage rodbin Stibilj, Hmelak, Bolko, Novinc in – seveda – Slokar.
Samo v letu 1896 je po edini cesti iz vasi v dolino zapeljalo okoli 8000 kubičnih metrov lesa. Vas je imela svoj čas celo dve trgovini in dve gostilni, danes je od teh ostala le ena.
Cesta, ki nas je povezala
Stara pot iz Predmeje proti Slokarjem je bila strma, ozka in mestoma nevarna – domačini so se še posebej bali treh nesrečnih ovinkov, ki so vsakega voznika spravljali v skrbi. Ko je gozdna oblast po letih razprav med tremi predlaganimi trasami le izbrala "zlato pot", je nastala cesta s tremi predori in mostom čez sotesko Golobnica, dolga sedem kilometrov, ki na poti izgubi 680 metrov višine – z enakomernim 9,5-odstotnim naklonom. Domačini so jo primerjali z znamenito cesto čez Semmering pri Dunaju.
Skozi vojne viharje
Najbolj dramatična zgodba pa izvira iz druge svetovne vojne. Nemški poveljnik je imel pisni ukaz najvišjega vojaškega poveljstva, naj požge podgorske vasi Slokarje, Gorenje in Kovače. Preden je odjahal, je pisanje pokazal Edmundu Čibeju z besedami, da je bil edini, ki je vedel za usodo vasi. Njegov adjutant, po lastnih besedah usmiljen mož, ukaza namenoma ni izvršil in za to tvegal lastno kožo – zaradi njega naše vasi tisti dan niso zgorele.
Gradišče in Znosenca
Tik nad vasjo, dobrih 200 metrov više, stoji Gradišče – prazgodovinski osamelec, na katerem so naši predniki v času preseljevanja ljudstev kurili opozorilne ognje, brž ko se je bližal sovražnik. Nekoliko dlje, nad Slokarji, je nekoč stala velika posest Znosenca, obsežna več kot dvajset hektarjev, z mogočnimi kletmi in podzemnimi rovi. Hiša in hlev sta bila požgana in uničena med drugo svetovno vojno; razvalina stoji na istem mestu še danes. Domače izročilo pripoveduje tudi o dveh kamnitih kroglah, ki naj bi jih nekoč hranili na posestvu za obrambo pred morebitnim napadom z bližnjega Gradišča – krogli sta žal z leti izginili.
Časovnica
- ~1500 Mož po imenu Lokar naseli bližnjo loko – začetek Lokavca.
- 1552 Slok, poznejši "Slokar", postavi prvo hišo na mestu današnjih Slokarjev.
- 1557 Šest Lokavčanov in Kamenčanov peš odide na Dunaj braniti stare pašne pravice.
- 1813 Napoleonove čete korakajo skozi vas; zgodba o Slokarju Paulu.
- 1861 V Slokarjih se rodi Edmund Čibej.
- 1896 Po cesti iz vasi odpelje okoli 8000 m³ lesa.
- 1920 Vaščani si sami, brez zunanje pomoči, zgradijo vodovod.
- 1944–45 Adjutant reši vas pred nemškim ukazom o požigu.
- 1954 Edmund Čibej umre pri 93 letih, pokopan na domačem pokopališču.
Vir: E. Čibej, Zbrani spisi; Kompara (1996, 1999, 2004).