Vojaška tovorna žičnica (Luftpon) 🚠

Ko je divjala prva svetovna vojna in je Soška fronta pokala po šivih, je bila cela naša Vipavska dolina eno samo mravljišče. Ker so vojaki gori na Trnovski planoti nujno rabili hrano, municijo in opremo, so avstrijski inženirji hitro ugotovili, da čez naše hribe z navadnimi vozi ne bo šlo. In tako so Slokarji postali ena ključnih točk za transport.

Nekaj sočnih zanimivosti, ki jih malokdo ve:

• Močnejša od 1200 oslov: Ta tehnična rešitev je bila za tiste čase pravi čudež. Luftpon je v enem samem dnevu na hrib prepeljal toliko tovora, kot bi ga sicer moralo mukoma zvleči 1200 otovorjenih oslov ali mul po strmih stezah! Po zapisih Edmunda Čibeja je žičnica na progi Ajdovščina–Predmeja vsakih 24 ur prepeljala okoli 3.333 stotov (kvintalov) tovora – torej blizu 330 ton na dan.
• Kaj vse je letelo v zrak? Na Predmejo ni potovala samo municija. Gor so čistili in pošiljali ogromne količine hrane, toplih oblačil, sanitetnega materiala in celo lesa za utrditev strelskih jarkov.
• Trdo delo domačinov: Čeprav je bila žičnica vojaška, so morali domačini pogosto pomagati pri nakladanju, prenašanju materiala in vzdrževanju tras, ko je burja spet hotela pokazati svojo moč.

Kaj je ostalo danes?

Če se danes odpraviš po naši Slokarski krožni poti strmo navzgor proti Čavnu, bodi malo pozoren. Žice in vozički so že zdavnaj pretopljeni v kakšno drugo železo, ampak v bworštu še vedno trmasto stojijo **betonski masivni temelji in ostanki opornih stebrov**. Ti tihi svedri v tleh še danes pričajo o tem, kako živahno in hkrati kruto je bilo včasih pod našim hribom.

Vir podatka o kapaciteti: E. Čibej, Zbrani spisi.

Redke ohranjene fotografije

Nekaj arhivskih posnetkov žičnice in postaje "Erzherzog Eugen", ki so se ohranili do danes (klikni za povečavo):