Graparjeva žaga
Graparjeva žaga v zaselku Slokarji je čudovit pomnik bogate lokavške obrtne tradicije. Ob potoku Lokavšček, kjer se je nekoč trdo delalo, je to ena redkih pričevalk, ki nam še vedno pripoveduje zgodbo o mojstrstvu in trdem delu naših prednikov.
Zgodba v lesu
Graparjeva žaga – Spomin na čase, ko je ob potoku vse brnelo Tam, kjer Lokavšček poganja mlinske kamne in hladi naše zaselke, se je nekoč trdo delalo. Ob potoku je včasih delovalo pravo bogastvo mlinov, fužin in žag, ki so krojile življenje naših prednikov. Danes, ko se svet vrti hitreje in bolj tiho, je Graparjeva žaga v Slokarjih ena redkih pričevalk, ki nam še vedno pripoveduje zgodbo o mojstrstvu in trdem delu naših nonotov. Kaj dela to žago tako posebno? Graparjeva žaga ni le staro ogrodje – je živa dediščina. Objekt je zgrajen tako, da obsega sam prostor za žaganje, pod njim pa se skriva t.i. flandarin – prostor, kamor se je zbiralo žaganje, in spodnji del pogona, ki je žago poganjal z vodo. Zanimiva posebnost je tudi ohranjena »baraka« na zgornjem delu. To ni bila le navadna lopa; bil je prostor, kjer so si naši žagarji oddahnili, se ob mrzlih dneh pogreli in si privoščili tisto zasluženo malico po napornem delu. Če se danes sprehodite mimo, si lahko pred žago še vedno zamislite prostor z dovozno potjo, po kateri so furmani z vozovi pripeljali hlodovino iz naših gozdov, preden so jo v žagi spremenili v deske, ki so gradile naše hiše. Graparjeva žaga je ponos našega zaselka in opomin, da so naši nonoti znali s tistim, kar jim je dala narava, ustvariti nekaj trajnega in uporabnega. Lepo vabljeni, da se ustavite, jo pogledate in začutite dih preteklosti, ki še vedno biva v njenem lesu. Ob koncu 19. stoletja ob Lokavščku ni stala samo ena žaga – po zapisih Edmunda Čibeja je bila vas prava žagarska naselbina. Gospodarile so družine Stibilj (najstarejša žaga je stala na Mrzli rebri), Hmelak, Bolko, Novinc in seveda Slokar – rodbina, po kateri je vas dobila ime. Žage so bile vseh vrst: beneške (venecijanke), cirkularke in taoletne. Samo v letu 1896 je po edini cesti iz vasi v dolino zapeljalo okoli 8000 kubičnih metrov lesa – številka, ob kateri je težko verjeti, da je šlo za tako majhno vas.
Vir: E. Čibej, Zbrani spisi.