Edmund Čibej (1861–1954)
Rojstvo in korenine v Slokarjih
Edmund Čibej se je rodil 15. marca 1861 v zaselku Slokarji, kjer je preživel tudi zadnja leta svojega življenja. Po končanem učiteljišču v Kopru leta 1881 je svojo kariero začel v Rihemberku (današnjem Braniku), kjer je prijateljeval s pesnikom Simonom Gregorčičem. Zaselek Slokarji ni bil zgolj njegov rojstni kraj, ampak tudi prostor, v katerem je globoko koreninil svojo identiteto. Ime "Slokarji" se tako v njegovi biografiji pojavlja kot sinonim za dom in pripadnost.
Učitelj in kulturni buditelj
Edmund Čibej je bil veliko več kot le učitelj v klasičnem smislu; bil je eden tistih intelektualnih stebrov, ki so na prelomnici 19. in 20. stoletja oblikovali narodno zavest in kulturni napredek na Vipavskem.
Učitelj kot nosilec napredka
Svojo pedagoško pot je začel leta 1881. V Rihemberku je spletel tesne vezi s Simonom Gregorčičem, kar je pomembno vplivalo na njegovo svetovnonazorsko širino. Njegovo najpomembnejše obdobje pa je bilo delo na Dolu (Predmeja), kjer ni bil le "gospod nadučitelj", ampak svetovalec, organizator in gonilna sila, ki je otroke spodbujal k učenju, starše pa opozarjal na nujnost gospodarskega napredka.
Buditelj in družbeni reformator
Bil je ključen akter pri ustanavljanju planinskih organizacij, saj je razumel, da je to način za utrjevanje slovenskega duha. Kot neutruden zagovornik gradnje cest (zlasti povezave Predmeja–Slokarji) je verjel, da izoliranost pomeni zaostalost. Poleg tega je kot velik ljubitelj narave s Franom Erjavcem raziskoval rastlinstvo in zbiral fosile, s čimer je domačo zemljo predstavil kot bogastvo.
Pionir slovenskega smučanja
Smučanje v življenju Edmunda Čibeja ni bilo le hobi; bila je manifestacija njegove napredne miselnosti. Leta 1888 je v dunajskem časopisu Weltblatt zasledil oglas za norveške smuči in jih naročil. Ko so smuči prispele brez navodil, se je sam lotil učenja, padal in ponovno vstajal, dokler ni obvladal tehnike.
Mož, ki nam je prinesel vodo
Malokdo ve, da ima naša letna delovna akcija za vzdrževanje vodovoda pravega prednika. Čibej ni bil samo učitelj – v prostem času je po vsem kraju organiziral gradnjo vodovodov. Skupaj je stal za graditvijo kar petih vodovodnih sistemov v Lokavcu in okoliških vaseh. Tudi Slokarji so si leta 1920 same, brez kakršnekoli zunanje pomoči, zgradile svoj vodovod – vaščani so takrat vse delo, material in trud prispevali sami. Vsakič, ko juni meseca zapremo pipe za skupno akcijo, nadaljujemo tradicijo, ki je v naši vasi stara več kot sto let.
Zbiralec, muzealec in župan
Čibej je vse življenje zbiral minerale, rudnine, fosile, okostja in rogovje divjadi z območja Vipavske doline in Primorske. Njegova rojstna hiša pri Slokarjih je dolga desetletja služila kot nekakšen domač "muzej", kot so ga klicali domačini – bogata zbirka kamnin, živalskih okostij in kuriozitet, med njimi tudi stekleničko z rdečim saharskim prahom, ki je leta 1910 padel na Goro med dežjem. Nekaj let je bil tudi župan občine (1922–1926) in je v tem času organiziral občinske posle ter skrbel za gospodarski napredek Gorjanov.
Umrl je leta 1954, star 93 let, in je pokopan na domačem pokopališču. Njegovo izročilo danes ohranja demonstracijska skupina "Edmund Čibej" pri Društvu Gora.
Vir: E. Čibej, Zbrani spisi; Kompara (1996, 1999, 2004).